Filmska kritika objavljena 28. maja v ameriškem dnevniku New York Times je slavnega filmskega režiserja Hou Hsiao-hsiena imenovala za »največjega filmskega ustvarjalca na Tajvanu«.
Kritika se osredotoča na režiserjeve nagrajene filme »The Time to Live and the Time to Die« (1985) ter »Dust in the Wind« (1986). Prvi spremlja mladega fanta in njegovo družino, ko se prilagajajo novemu življenju v neznani deželi, medtem ko slednji pripoveduje zgodbo o paru iz otroštva, ki se oddaljuje, potem ko se zaljubljenca preselita iz podeželja v prestolnico Tajpej.
Filma izpostavljata režiserjeve značilne tehnike dolgih kadrov, pri čemer se opazuje dogajanje od daleč in daje prednost atmosferi pred ekspozicijo. V nasprotju s klasičnim pripovednim filmom se Hou v veliki meri opira na elemente kot so osvetlitev, globina polja in fizično pozicioniranje likov.
Čeprav nekateri filmski kritiki Houa ocenjujejo kot preveč zahtevnega za povprečnega gledalca, prispevek meni, da njegova dela preprosto zahtevajo večjo pozornost do detajlov.
Hou, danes star 73 let, je leta 1989 osvojil svojo prvo nagrado za najboljšega režiserja na filmskem festivalu »kitajskih oskarjev« Zlati konj, s svojim filmom »A City of Sadness«. Slednji, je postal prvi tajvanski film, ki je osvojil Zlatega leva na prestižnem filmskem festivalu v Benetkah. Poleg številnih drugih priznanj je Hou leta 2015 prejel mednarodno nagrado za najboljšega režiserja tudi za svoj zadnji film »Assassin«.
